Lukež Drnulja neko popoldne v gozdu na skrivaj nabira listje za svojega kozla Lisca, medtem pa otroci in psi nagajajo njegovemu kozlu, da prestrašen pobegne iz domače in se skrije za ograjo na vrtu Andraža Slamorezca. Njegov domnevni vdor na čudovit zelenjavni vrt sproži prepir med Drnuljo in Slamorezcem, ki vodi v slavno kozlovsko sodbo. Zapletena pravda sproži spor med vaščani in jih razdeli na dva tabora – za kozla in proti njemu. Na sodišču pa se razkrijejo skrivnosti meščanov, zamere in sovraštvo, ki krojijo odnose med njimi.
Satirična humoreska Kozlovska sodba v Višnji Gori na izredno duhovit način spregovori o odnosih v majhni skupnosti, podkupljivosti, tožarjenju, sprenevedanju in koristoljubju. Posega v bistvo posameznikovega značaja in dinamiko v skupnosti ljudi, zato ostaja aktualna še danes, saj se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso spremenile. Jurčič je z njo ovekovečil človeško neumnost, domišljavost, omejenost in primitivno maščevalnost, a kljub temu človeške hibe izrisal v šaljivem in pozitivnem tonu, da nas zgodba o človeških pomanjkljivostih spravi v smeh in dobro voljo. Tudi danes se v sporih vse prehitro odločamo, da bomo poiskali pravico na sodišču. Iskren pogovor, dobra volja in trud za iskrene prijateljske, sorodstvene ali sosedske odnose pa bi nam prihranili veliko denarja, časa in energije: prepir in nesporazume rešujmo s pogovorom, ne s tožbo.
Tokratna dramatizacija lepe povesti iz stare zgodovine se ukvarja z rekonstrukcijo spomina in zgodbe, ki se – ob novih in novih podatkih, ki isti dogodek kažejo iz različne perspektive – ves čas spreminja in preobrača na glavo. Kaj je laž in kaj resnica? Komu sploh lahko verjamemo, če pa vsi lažejo? Sodna dvorana tako postaja gledališče, cirkus in kabaret, v katerem višnjanski »modrijani« predstavljajo svoja stališča. Kaj pa, če se oglasi sam kozel in pove svojo plat zgodbe?

Človeška neumnost, omejenost in hibe se do danes niso spremenile.